Ko pobeg ni več mogoč, se nekatere živali odločijo za povsem drugačno strategijo: prenehajo se premikati in so videti kot mrtve.
Pojav imenujemo tanatoza oziroma tonična negibnost, vendar ni pri vseh vrstah povsem enak. Včasih gre za obrambni odziv pred plenilcem, drugič pa za reakcijo na izjemen stres.
1. Virginijski oposum
Prav oposum je žival, zaradi katere je igranje mrtvega postalo tako znano. Ko se počuti ogroženega, se lahko prevrne na hrbet, pokaže zobe, se začne sliniti in iz analnih žlez izloči močno smrdečo tekočino. Vse skupaj lahko plenilca prepriča, da pred njim ni več zanimiv plen. Ta obramba pa ima tudi slabo stran: oposumi se lahko tako odzovejo tudi na cesti, kjer jim njihova negibnost pred avtomobilom ne pomaga.
2. Teksaška indigo kača
Teksaška indigo kača lahko zraste do približno dveh metrov. Ko je ogrožena, lahko svoje telo povsem sprosti in obmiruje, pri tem pa celo nekoliko razpre čeljusti. Zanimivo je, da bo ob premikanju skušala telo obračati tako, da bo trebuh ostal obrnjen navzdol.
3. Race
Tudi nekatere race uporabljajo podobno taktiko. Raziskava, v kateri se je 29 od 50 divjih rac ob izpostavljenosti lisicam pretvarjalo, da so mrtve, potrjuje dejstvo. Nekatere naj bi ostale negibne celo dovolj dolgo, da jih je lisica odnesla proti brlogu, nato pa so poskušale pobegniti.
4. Limonasti morski pes
Tonična negibnost ni omejena samo na kopenske živali. Če limonastega morskega psa obrnemo na hrbet, lahko postane skoraj povsem negiben, pri tem pa težko diha in se občasno trese. Še posebej nenavadno je, da gre za velikega plenilca, ki nima veliko naravnih sovražnikov.
5. Zajec
Pri zajcih oziroma kuncih je zgodba nekoliko drugačna. Če jih postavimo v položaj, iz katerega ne morejo pobegniti, lahko preidejo v stanje tonične negibnosti. To je bilo včasih napačno razumljeno kot nekakšna hipnoza ali celo sproščenost, vendar se poudarja, da je lahko za žival takšno stanje stresno; raziskovalci so to spremljali tudi prek srčnega utripa in dihanja. Zato hišnega kunca ni smiselno namerno obračati na hrbet zgolj zato, da bi postal negiben.
Zakaj takšna taktika sploh deluje?
Veliko plenilcev se močno odziva na gibanje. Če plen nenadoma obmiruje, lahko za trenutek izgubi njihovo pozornost ali pa plenilec domneva, da žival ni več vredna zasledovanja. Pri nekaterih vrstah se temu pridružijo še drugi triki – neprijeten vonj, odprta usta, slinjenje ali nenavadna drža telesa.
