Danes si Evrope brez domačih mačk skoraj ne znamo predstavljati, a njihova pot do naših domov je bila presenetljivo dolga.
Nova genetska raziskava kaže, da so mačke po Evropi množično zaokrožile šele pred približno 2000 leti – in pri tem jim je močno pomagala rimska vojska.
Kratka zgodovina udomačitve mačk
Prvi stik med ljudmi in mačkami sega v čas zgodnjih kmetov na Bližnjem vzhodu pred približno 9.500 leti. Skladiščenje žita je privabljalo glodavce, ti pa divje mačke. Ljudje so kmalu ugotovili, da so ti tihi lovci koristni zavezniki.
Kasneje so mačke dobile poseben status v starem Egiptu, kjer so jih častili, upodabljali v umetnosti in celo mumificirali. Boginja Bastet, povezana z zaščito in domom, je imela mačjo podobo. Dolgo je veljalo, da so mačke iz teh zgodnjih središč prišle v Evropo že z neolitskimi kmeti. A novi dokazi kažejo drugačno zgodbo.
Kaj je pokazala nova raziskava
Znanstveniki so analizirali genome 70 starodavnih mačk iz zadnjih 11.000 let, najdenih po Evropi in Turčiji. Rezultati kažejo, da prave domače mačke v Evropi niso bile razširjene vse do časa Rimskega imperija.
Starejši ostanki mačk iz Evrope so bili večinoma genetsko bližje evropskim divjim mačkam kot pa domačim. To pomeni, da so bile prisotne divje populacije, ne pa še razširjene domače mačke, kot jih poznamo danes.
Rimske ceste – avtoceste za mačke
Ko so Rimljani širili svoj imperij, so gradili obsežno mrežo cest, ki je povezovala vojaške tabore, mesta in pristanišča. S seboj pa niso nosili le orožja in zalog, temveč tudi mačke. Mačke so bile izjemno koristne za nadzor nad glodavci v skladiščih hrane in na ladjah. Tako so se skupaj z vojaki in trgovci postopoma širile po Evropi. V rimski Britaniji so se domače mačke pojavile približno v 1. stoletju našega štetja.
Mešanje z divjimi sorodniki
Ko so domače mačke prispele v Evropo, so se pogosto križale z lokalnimi divjimi mačkami. Ta hibridizacija je pustila genetske sledi, zaradi katerih je danes težko ločiti čisto zgodovino udomačitve samo na podlagi kosti.
Zanimivo je tudi, da so nekatere otoške populacije divjih mačk, na primer na Sardiniji, bližje severnoafriškim divjim mačkam kot domačim – kar pomeni, da so jih tja verjetno prinesli ljudje, ne pa da so se tam razvile same.