Večina lastnikov psov se kdaj vpraša, koliko časa lahko njihov kuža preživi sam doma, ne da bi mu to povzročilo stres.
Čeprav nekateri psi lastniku zvesto sledijo na vsakem koraku, drugi z veseljem dremuckajo v miru – a strokovnjaki opozarjajo, da je toleranca do samote precej bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled.
Strokovnjaki pojasnjujejo, da ima skoraj vsak pes koristi od časa za mir in počitek, a ta mir ne pomeni popolne osamljenosti. Za mnoge pse je težava prav v tem, da ostanejo popolnoma sami brez človeške prisotnosti. Takrat se pogosto pojavijo vedenja, povezana z ločitveno tesnobo – od cviljenja, lajanja in hoje sem ter tja, do uničevanja predmetov ali celo samopoškodovanja.
Zato veterinarji priporočajo, da ima pes doma svoj varen kotiček, kjer se lahko umakne, obenem pa še vedno čuti, da so njegovi ljudje blizu. Prav tako opažajo, da se težave močno stopnjujejo, ko se lastnikova rutina nenadoma spremeni – kar se je množično zgodilo po pandemiji, ko so se ljudje vrnili v pisarne.
Toleranca do samote je močno odvisna tudi od zgodnjih življenjskih izkušenj. Psi, ki so bili v obdobju mladička pogosto izpostavljeni kratkim, nadzorovanim ločitvam, se običajno lažje spoprijemajo z osamljenostjo kot tisti, ki so bili stalno ob svojih skrbnikih. Temperament igra enako pomembno vlogo – bolj občutljivi psi se hitreje vznemirijo, kažejo nemir ali pretirano slinjenje.
Na pasmo prav tako ne gre pozabiti. Psi, razviti za samostojne delovne naloge – na primer nordijske pasme ali nekatere lovske pasme – so pogosto samozavestnejši, ko ostanejo sami. Povsem drugače pa je pri pasmah, ustvarjenih za tesno sodelovanje z ljudmi: border colli, avstralski ovčarji, pudlji, vižle, labradorci, zlati prinašalci, kavalirji in vsi t. i. »doodle« psi veliko težje prenašajo samoto in hitreje razvijejo tesnobo.
Čas, ki ga pes preživi sam, se mora povečevati postopoma. Nenadna dolga odsotnost skoraj vedno sproži reakcijo. Dosledna rutina, uvajanje kratkih obdobij samostojnosti in kakovostna miselna zaposlitev so pri tem ključni. Igra z vohanjem, menjavanje igrač, interaktivne miselne naloge in sproščujoč sprehod pred odhodom lahko psu bistveno olajšajo čas brez lastnika.
Vedenjski znaki povedo, ali vaš pes potrebuje več ali manj prostora. Skrivalnice, oblizovanje ustnic, nemir ali strmo opazovanje vrat pogosto kažejo, da pes potrebuje možnost umika ali več strukture. Po drugi strani pa sledenje lastniku na vsakem koraku ali stres ob kratkih ločitvah nakazujeta, da pes potrebuje več varnosti, rutine in postopnega učenja samostojnosti.
Kako prepoznati in preprečiti pasje nočne more: vodnik za skrbne lastnike