Vsako jesen lahko opazujemo veverice, kako z neverjetno vnemo tekajo sem ter tja in zakopavajo želode, orehe ter semena.
Na prvi pogled delujejo nekoliko kaotično, kot da same ne vedo več, kam so kaj skrile. A resnica je povsem drugačna – njihova sposobnost iskanja skritih zalog je naravnost osupljiva.
Ne zanašajo se le na en trik
Veverice pri iskanju hrane ne uporabljajo le enega čuta ali ene metode. Njihova strategija je kombinacija več izjemno razvitih sposobnosti:
- Voh – pomaga jim zaznati oreščke pod zemljo ali listjem
- Vid in orientacija v prostoru – zapomnijo si značilnosti okolice
- Opazovanje drugih veveric – spremljajo, kje hrano skrivajo tudi “sosedi”
- Spomin – ključni dejavnik njihovega zimskega preživetja
Znanstveniki so v poskusih celo ustvarili lažna skrivališča z enakim vonjem kot prava, vendar veverice večinoma niso nasedle. Ignorirale so ponaredke in odkopale svoje prave zaloge – kar kaže, da imajo zelo natančen prostorski spomin.
Vsi oreščki niso pod zemljo
Še ena zmota je, da veverice vse zakopljejo v tla. V hladnejših območjih, kjer je zemlja pozimi zmrznjena, hrano shranjujejo tudi:
- v drevesnih votlinah
- med vejami
- v razpokah lubja
To pomeni, da si morajo zapomniti več sto lokacij ne le na tleh, temveč tudi v krošnjah dreves.
Organizacija na visoki ravni
Veverice niso teritorialne v klasičnem smislu. Opazujejo druge veverice, jim včasih ukradejo zalogo – in jo nato preselijo drugam. Njihov spomin torej ni le »kje sem skril jaz«, temveč tudi »kje je skrila druga veverica«.
Poleg tega razlikujejo med vrstami želodov. Nekateri hitreje kalijo, zato jih pojedo prej, druge pa pustijo za kasneje – kot bi imele naravni sistem rotacije zalog.