Dolgo časa je veljalo prepričanje, da so žalost, žalovanje in občutek izgube izključno človeška čustva.
Vendar pa številna opazovanja v naravi razkrivajo drugačno sliko. Raziskovalci so pri različnih živalskih vrstah opazili vedenje, ki močno spominja na žalovanje – od varovanja umrlih članov skupine do izgube apetita in iskanja tolažbe pri drugih.
Sloni
Sloni veljajo za ene najbolj čustveno razvitih živali na svetu. Raziskovalci so večkrat opazili, kako ostanejo ob poginulih članih črede, se dotikajo njihovih kosti in se celo vračajo na mesta, kjer so izgubili svoje bližnje. Pogosto pomagajo ranjenim ali umirajočim slonom, jih skušajo dvigniti in ostajajo ob njih še dolgo po smrti. Njihovo vedenje velja za enega najmočnejših dokazov žalovanja v živalskem svetu.
Opice
Številne vrste opic imajo zelo močne družinske vezi. Samice so bile večkrat opažene, kako še dneve ali celo tedne nosijo trupla svojih poginulih mladičev. Po izgubi člana skupine se pogosto zbirajo skupaj, se objemajo in iščejo bližino drugih opic. Pri nekaterih šimpanzih so raziskovalci opazili tudi izgubo apetita in znake depresije po smrti bližnjega člana skupine.
Delfini
Delfini živijo v tesno povezanih skupinah, zato ni presenetljivo, da močno občutijo izgubo. Morski biologi so večkrat opazili matere, ki so na gladini vode podpirale trupla svojih mladičev še dolgo po njihovi smrti. Takšno vedenje nakazuje, da se delfini zavedajo izgube in imajo močne socialne vezi. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da lahko razumejo koncept smrti.
Žirafe
Čeprav žirafe običajno ne veljajo za posebej čustvene živali, so raziskovalci zabeležili več primerov njihovega vedenja po izgubi mladičev. V enem najbolj znanih primerov je samica več dni ostala ob truplu svojega poginulega mladiča. Druge žirafe so se ji približale in ostajale v njeni bližini, kar je spominjalo na medsebojno tolažbo.
Psi
Psi so človekovi spremljevalci že tisočletja in pogosto razvijejo zelo močne vezi tako z ljudmi kot z drugimi živalmi. Po smrti bližnje osebe ali živalskega prijatelja lahko postanejo otožni, manj aktivni, izgubijo apetit ali več časa preživijo na mestih, kjer so nekoč preživljali čas skupaj. Znane so tudi zgodbe o psih, ki so dolga leta obiskovali grobove svojih lastnikov.
Med najbolj pretresljivimi primeri žalovanja v naravi so samice opic in delfinov, ki še dolgo po smrti nosijo ali spremljajo svoje poginule mladiče. Takšno vedenje kaže, kako močne so lahko vezi med starši in potomci tudi v živalskem svetu.
https://nov.zvitorep.si/psi-in-macke-pogosto-opozorijo-pred-potresom-to-so-znaki-ki-jih-ne-smete-prezreti/
