Čeprav bi si želeli, da bi naši pasji prijatelji živeli večno, realnost ni tako prijazna.
Povprečna življenjska doba psov se giblje med 10 in 13 leti, nekatere pasme pa redko presegajo 12 let. Ob izbiri psa mnogi lastniki največ pozornosti namenijo njegovemu videzu, karakterju ali zahtevam glede nege, pogosto pa spregledajo eno ključnih lastnosti – dolgoživost.
Obsežna študija, objavljena leta 2024 v reviji Nature, je zajela podatke o skoraj 585.000 psih v Veliki Britaniji in razkrila, katere pasme imajo statistično gledano najkrajšo življenjsko dobo. Predstavljamo vam tri priljubljene pasme, ki žal pogosto ne živijo dolgo.
1. Nemški ovčar
Ta pasma je sinonim za inteligenco, zvestobo in delovno vnemo. Nemški ovčarji se pogosto uporabljajo v policiji in vojski, znani pa so tudi kot zvesti družinski psi. Kljub številnim odlikam je njihova povprečna življenjska doba le 11,3 leta. Glavni razlog je njihova velikost, saj so večji psi bolj dovzetni za določene vrste raka in težave s sklepi. Poleg tega so nemški ovčarji nagnjeni k debelosti, kar še dodatno obremenjuje njihove kosti in sklepe.
Nasvet strokovnjakov: poskrbite za ustrezno prehrano, redno gibanje in zgodnje prepoznavanje zdravstvenih težav.
2. Rotvajler
Čeprav se na prvi pogled zdi zastrašujoč, je rotvajler pogosto nežen, zvest in ljubeč pes. Zaseda osmo mesto po priljubljenosti, vendar žal le redko živi dlje od 10,6 let. Njihova masivna postava sicer daje občutek moči, a prinaša tudi precej zdravstvenih težav. Najpogostejši in najnevarnejši je osteosarkom, oblika raka kosti, ki je pri tej pasmi pogostejša kot pri mnogih drugih. K temu se pridružujejo še težave s težo in sklepi.
Ključno je: redno spremljanje zdravja in preventivni veterinarski pregledi.
3. Francoski buldog
Ta pasma je danes najbolj priljubljena na svetu, vendar ima tudi najkrajšo življenjsko dobo – le 9,8 let. Francoski buldogi so pravi mestni ljubljenčki – igrivi, družabni in kompaktni. A njihov ljubki sploščen gobček ni zgolj estetska značilnost, temveč vir resnih težav. Zaradi brahicefaličnega sindroma imajo številne dihalne težave, ki se kažejo kot smrčanje, oteženo dihanje, hitro pregrevanje in splošna utrujenost. Poleg tega so pogosto nagnjeni k boleznim hrbtenice, kot je hernija medvretenčnih ploščic, ki lahko vodi do bolečin, motenj gibanja in celo inkontinence.
Nasvet: čeprav so izjemno simpatični, zahtevajo veliko veterinarske oskrbe in previdnosti, še posebej v vročih mesecih.